Zakaj obstajajo spovednice, če je po katoliškem nauku Jezus vzel nase grehe vseh ljudi?nedelja, 15.01.2012

Tonino Lasconi je župnik in v knjigi Tako težko verujem je objavil svoje odgovore na vprašanja, ki so mu jih zastavili mladi. Neka najstnica mu je pisala: »Prav tako še nisem povedala spovedniku, da sem si včasih izposodila (bolj ali manj!) drobne predmete, predvsem igračke, kakor mu tudi ne uspem povedati, da se tu in tam ne morem premagati in se malo samozadovoljujem. Mogoče zato, ker je naš župnik velik šaljivec in se bojim, da bi kaj izklepetal.« Župnik ji je med drugim odgovoril: »Sicer pa, če res hočeš biti mirna, ko boš imela priložnost srečati kakšnega duhovnika, ki te ne pozna, se vsega spovej in našla boš notranji mir.«

Odpuščanje grehov človek ne doseže pri spovedi, ampak je to proces med prizadetimi ljudmi samimi. Bog ljudem odpusti grehe samo takrat, če si tisti, ki so se pregrešili drug nad drugim, med sabo odpustijo. Za to ni potreben duhovnik. Če lahko sprejmemo to resnico, potem nam zelo nenavadno zveni besedilo v Katekizmu katoliške cerkve: »Nobenega greha ni, pa naj bi bil še tako velik, da bi ga sveta Cerkev ne mogla odpustiti. Če v Cerkvi ne bi bilo odpuščanja grehov, bi ne obstajalo nikakršno upanje na večno življenje in na večno osvobojenje. Zahvalimo se Bogu, ki je dal svoji Cerkvi takšen dar.«

Sicer pa je zelo čudno, da ima katoliška cerkev spovednice, kajti po njenem nauku je Jezus s svojo smrtjo vzel nase grehe vseh ljudi. Zakaj bi ljudje potem hodili k spovedi, če so, po nauku cerkve, brez grehov? Takšen nauk lahko preberemo v Katekizmu katoliške cerkve: »Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse. Celotno Jezusovo življenje izraža njegovo poslanstvo: prišel je, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Jezus je božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.«

Jezus seveda ni vzel nase grehe vseh ljudi. To je popoln nesmisel. Če bi to naredil, kot trdi cerkev, zakaj je v zadnjih dva tisoč letih človeštvo popolnoma podivjalo in je svet na robu propada?


Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi