So misijonarji res povezovalci človeštva?petek, 18.11.2011

Drago Karl Ocvirk, teolog, lazarist in pedagog ter predavatelj na Teološki fakulteti je v svoji knjigi Misijoni – povezovalci človeštva, zapisal: »Krščanski misijonarji so skozi 2000 let različno utemeljevali svojo dejavnost in se pri tem sklicevali na različne svetopisemske misli in odlomke. Toda v ozadju njihovih naporov je bilo prepričanje, da je človeštvo ena sama božja družina.«

Jezus ni bil misijonar

Ali ni to cinična izjava, če vemo kakšna grozodejstva so v zadnjih dva tisoč letih počeli katoliški misijonarji in za seboj puščali potoke krvi ter prava opustošenja. Glavni cilj vseh misijonarjev je spreobračanje ljudi v katoliško vero. In kakšne metode uporabljajo pri tem? Ocvirk opisuje: »Prav tako ni mogoče uveljaviti nove duhovne oblasti, ki oznanja novo »absolutno počelo«, dokler oblast starega verstva deluje in uživa ugled. Spremembe na tem področju so mogoče šele, ko se oblast starega verstva ali diskreditira ali uniči.« Gospod Ocvirk, ni znano, da bi kaj takega učil Jezus iz Nazareta.  Jezus ni nikomur vsiljeval svoje vere, kaj šele, da bi npr. uničeval tedanje judovske duhovne oblastnike. Vemo, da je bilo ravno obratno. Tedanja duhovščina je Jezusa aretirala, dala obsoditi, bičati in pribiti na križ. Res je, duhovščina je morilec Jezusa, Kristusa. Jezus je bil človek ljudstva in je nagovarjal vsakogar, ki je želel prisluhniti. In kaj so počeli in morda še danes počnejo nekateri misijonarji? Pogosto vplivajo predvsem na vladarje klanov, ljudstev, da bi njihovo spreobrnenje potegnilo za njim tudi njegove podložnike. Ocvirk: »Metoda spreobračanja vladarja se je izkazala za uspešno v 1. tisočletju pri pokristjanjevanju Evrope, pa tudi v 19. stoletju v Afriki in Oceaniji.« In kako so misijonarji evangelizirali ljudstvo? Ocvirk: »Da bi misijonarji mogli vernike vzgojiti, so jih morali ločiti, oddaljiti od njihovega domačega okolja in ustnega izročila.  Za sveže spreobrnjence je bilo za začetek dovolj, da živijo tesno povezano s tistimi, ki znajo brati. V 1. tisočletju so imeli v Evropi to vlogo samostani in njihove šole.«

Misijonarji so z znanjem pisave manipulirali in obvladovali nepismena ljudstva

Iz knjige: »Bressani, misijonar med Huroni v Kanadi sredi 17. stoletja poroča o moči pisave: »Ko so pripovedovali (Huroni, op.a.) svoje pripovedi o stvarjenju sveta, potopu itd., smo jih spraševali: »Kdo vam je to povedal? »Stari,« so odgovarjali. »Toda vaši stari so tako ljudje kakor vi, potemtakem se lahko lažejo kot vi, ki v svoje pripovedi tako pogosto vpletate pretiravanja, prikrivanja in laži. Kako bi vam mogel verjeti z gotovostjo? Mi pa, nasprotno, nosimo s seboj neovrgljiva pričevanja v podporo temu, kar vam pripovedujemo, to je Pismo, ki je Božja beseda, ki ne laže. Potem ko so občudovali lepoto materialnega zapisa, so prišli do tega, da so priznali zanesljivost božje besede v svetih knjigah, ki jih je narekoval Gospod sam.« Ocvirk priznava: »Srečanje s pisavo in njena uporaba ima silne posledice za sleherno družbo. Spremeni namreč dotedanje ustno izročilo, način komuniciranja med ljudmi, ustvari nove elite, nove oblike znanja in nov način izvajanja oblasti.«

Za misijonarje so neposlušni ljudje pokvarjenci in izprijenci

Ocvirk: »Ob prihodu med nove ljudi, med katerimi namerava širiti svojo vero, misijonar kar hitro odkrije, kdo mu je naklonjen in kdo ne, kdo nasproten, celo sovražen. Skoraj vedno so med nasprotniki ljudje, ki so tesno povezani z verovanji, katera poskuša misijonar odpraviti in zamenjati s svojimi. Nasprotnikov misijonskega dela ne manjka in misijonar jih poskuša razumeti in razložiti v luči svoje vere in morale. Zato jih ima ali za zakrknjene grešnike, hudičevo orodje ipd. ali pa za pokvarjence in izprijence.«

Za Ocvirka je kultura nekrščanskih ljudstev nepomembna

»Jezik in kultura, običaji in obredi … nekrščanskih ljudstev so konec koncev z vidika božjega načrta nepomembni,« je prepričan Ocvirk. Toda tudi pri tem se pokaže dvoličnost misijonarjev in katoliške cerkve. Kajti, da bi lažje pridobili ljudi na svojo stran, del običajev starih ljudstev še naprej dovolijo, čeprav naj bi bili nepomembni. Ocvirk: »V naslednjih fazah, ko se krščanstvo dovolj razširi, zakorenini in utrdi, je mogoče začeti delati drugače in nanovo presoditi nekoč zavržene religijske prakse in verovanja. V Afriki so uvedli v liturgijo tam –tam, ples, kraljevske ceromoniale in simbole… »

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi