So katoličani kristjani ali pogani?torek, 26.04.2011

Ker  katoliški rituali, obredi, kulti, zakramenti izhajajo iz poganstva, se lahko upravičeno vprašamo - so katoličani kristjani ali pogani? Kajti vsi ti obredi nimajo nič opraviti s preprostim naukom Jezusom iz Nazareta.

 

Številne poganske elemente in kulte je v katoliško cerkev uvedel Konstantin, ki je krščanstvo povzdignil v državno religijo. V tedanjem času je namreč še veliko prebivalcev izvajalo poganske kulte, zato so jih najlažje privabili v drugo vero tako, da so njihove poganske rituale kopirali v katoliško cerkev. Poglejmo si nekaj teh cerkvenih kultov, ki izvirajo iz poganstva. Celoten spodnji tekst je citiran iz trilogije knjig Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das.

 

 

Krst otrok in čaščenje trupel sta poganskega izvora

 

Ceremonija krsta je polna magije in ta magijska šega izvira iz poganstva. V knjigi Roberta Kehla Die Geheimnisse der Kirche najdemo zanimive podrobnosti o tem, kako so krst izvajali v poganskih kultih. Tam navaja „pomakanje oz. potapljanje v vodo…, polivanje z vodo, pihanje, mazanje s slino, nošenje snežno belih oblek novo krščenih, predstavo, da krst izganja hudiča“. Nadalje omenja: „takoj nato praznik z obdarovanjem novo krščenih“. Imeli so „sveče … krstne botre, poduk o krstu, ki so se mu morali podvreči katehumeni, nadalje krst v sili, krst otrok in svečano krstno obljubo“. Vidimo, da je tisto, kar je bilo v poganstvu običajno, cerkev prevzela in je zdaj tam običajno – obilica poganskih vplivov. Prvi kristjani pa so poznali samo svečan sprejem v skupnost. To so bili seveda odrasli, ki so povsem zavestno in svobodno napravili ta korak.

 

Del tega kar katoliška cerkev prakticira, oz. je stoletja prakticirala, pogosto daleč presega prakso prvotno afriškega voodoo kulta. Naj tukaj navedemo samo en primer: razkosavanje trupel škofov v Würzburgu. Od leta 1150 do začetka 19. stoletja so v Würzburgu po smrti škofov odpirali njihova telesa. Njihovo drobovje so pokopali v cerkvi na trdnjavi. Srce je največkrat šlo kot relikvija na potovanje in pogosto pristalo v samostanu.  Telo umrlega so oblekli v škofovski mašni ornat, mu nadeli mitro in prstan. V grob so največkrat dali še škofovsko palico, kelih ali pa tudi meč. Ritual grobnih pridatkov nima kristjanskega ozadja, ampak je poganska šega. Poznamo grobne pridatke egipčanskih faraonov in pridatke pri drugih poganskih ljudstvih.

 

Tudi ritual razkosavanja trupel seveda nima kristjanske, ampak pogansko korenino. V starih legendah piše: Ko je umrl Nimrod iz Babilona, tiran in lovec, so mu enega za drugim odtrgali ude. En kos so pokopali tukaj, drugega drugje. Če kdo misli, da je danes drugače, potem je najbrž pozabil, kaj je pred leti pisalo v medijih, da so namreč katoliški Poljaki hoteli srce umrlega papeža, da bi ga shranili na Poljskem, torej ločeno od telesa.

 

Podobnosti med poganskim kultom mrtvih in katoliškim kultom »svetnikov«

 

V katoliški cerkvi najdemo tudi paralele z religioznimi predstavami iz Babilona. Babilonci so imeli okrog 5000 bogov in boginj. Tako kot katoličani mislijo o svojih svetnikih, so Babilonci mislili o svojih bogovih, da so ti nekoč bili živeči junaki na zemlji, ki pa se zdaj nahajajo na višji bivanjski ravni. Vsak mesec in vsak dan v mesecu je bil pod zaščito posebnega božanstva. Za vsak problem so imeli boga, za vsak poklic in za vsako življenjsko situacijo. Prav tako to najdemo v katolicizmu. Zdaj jih imenujejo preprosto „svetniki“ in ne „bogovi“, toda v bistvu gre za enako malikovalsko obnašanje; mogoče bi lahko celo rekli spiritizem, ker kličejo mrtve in jih častijo. V mnogih poganskih kultih, npr. v starem Egiptu, so gojili kult mrtvih. V bistvu je kult svetnikov nadaljevanje kulta mrtvih. Vemo npr., da so v Mitrovem kultu heroji imeli podobno funkcijo kot „svetniki“ v katolicizmu. To so bili mrtvi, ki so v času življenja prišli do ugleda in so zapustili veliko premoženje. V krajih njihovega delovanja so zgradili majhne templje, spominska mesta, h katerim so ljudje romali. V tem bi lahko videli zgled za čaščenje svetnikov v današnjem času. Če si podrobneje pogledamo vprašanje, zakaj ljudje molijo k „svetnikom“, spoznamo star temeljni vzorec: verjamejo, da potrebujejo nekoga, ki bo pomiril jeznega Boga, da bo blag in milosten. Vedno znova torej naletimo na prvotno pogansko naravnanost, da se Bog jezi in maščuje. Šlo je celo tako daleč, da je leta 610 takratni papež Bonifacij IV. iz Panteona, svetišča za vse bogove rimskega cesarstva, napravil „krščansko cerkev“ in ob tej priložnosti  takoj uvedel praznik „vseh svetnikov“. Torej tudi tukaj gre za neposredni prevzem zbirke vseh bogov v praznik vseh svetnikov in to s posvečenjem te cerkve.

Koncil v Trientu je odredil čaščenje trupel mučenikov in poleg tega preklel tiste, ki ne verujejo v relikvije. Citat: „Sveta trupla svetih mučenikov … morajo verniki častiti, kajti po teh telesih bog ljudem daje številne dokaze milosti, tako da morajo tisti, ki pojasnjujejo, da relikvijam svetnikov ne pripadata spoštovanje in čast … biti popolnoma prekleti; in tako cerkev zdaj tudi vas prekolne. V starem Egiptu je bilo veliko kultnih krajev, v katerih so častili ostanke umrlih, tako imenovanih „bogov“ in iz katerih naj bi izhajala magična moč. Torej bi lahko rekli, da sta verovanje in praksa katoliške cerkve zares osnovana na kosteh; to je kult mrtvih. V tem oziru je upravičena izjava: to čaščenje relikvij je stopnjevanje poganskega kulta. Teh nekaj primerov kaže: iz bogov-malikov je Petrov stol naredil svetnike. Kako se to ujema z zapovedjo „Poleg Mene ne imej drugih bogov“, ki jo je Bog dal po Mojzesu? To je grobo nasprotje! To je naravnost neverjetno zasmehovanje te zapovedi.

 

Oblačila,  blagoslovi, molitve za dež, vstajenje mesa, zakramenti, oltarji...

Že v poganstvu je bilo v navadi, da je nekdo, ki je imel določeno funkcijo, duhovnik ali škof – saj je vse to obstajalo že takrat – bil pač določen za opravljanje blagoslovov. Cerkev je prevzela to prakso. Tudi oblačila današnje duhovniške kaste so zelo podobna opremi duhovnikov v stari zavezi, izvirajo torej iz poganstva.

Radio Vatikan je junija 2005 poročal, da so zaradi katastrofalne suše na širokih prostranstvih Avstralije eno nedeljo proglasili za dan molitve za dež. Če prosim Boga za dež, potem to vendar pomeni, da je Bog odgovoren za to, da dežuje ali ne. Od kod prihaja ta vera? Ali ne prihaja tudi ta iz poganstva? V poganstvu, torej v mnogoboštvu, kultu malikov, je bilo v navadi, da je bil en bog ali več bogov odgovornih za vreme in posebno za dež. Pri Germanih je bil to bog Doner, pri Egipčanih bog Seth, ki je pozneje postal bog Baal, pri Grkih je bil Zevs bog vremena in pri mezopotamskih bogovih sta bila bogova Anu in Enlil, da imenujemo le nekaj primerov. Ljudje so takrat verovali, da so bogovi odgovorni za vreme in ustrezno temu so morali tem bogovom tudi žrtvovati, da bi pozitivno vplivali na vreme. Če katoliška cerkev zdaj poziva, naj prosijo za dež, je torej v direktni povezavi s pogansko tradicijo.

Tudi katoliški kult Marije kot „božje matere“ je zakoreninjen globoko v predkristjanskem poganstvu.

V kultu Mitre so verovali tudi v vstajenje mesa. O tem pa Jezus prav tako ni ničesar rekel. Toda danes se to uči v katoliški cerkvi. Tudi „sodni dan“ in še mnogo drugega, kar je sestavni del katoliškega cerkvenega reda, je poznal ta poganski kult.

Celo božič je bil nekoč, v Mitrovem kultu, praznik boga sonca. Jasno je, da je 24. december datum, ko so v Mitrovem kultu – pa tudi v drugih kultih, npr. v Egiptu – prirejali velika praznovanja. Vemo, da so v tem kultu imeli zakramente, ki jih je cerkev prevzela: krst, obhajilo, birmo in zakrament pokore. V poganstvu so verovali, da božja moč s pomočjo ritualov preide na ljudi. Takšen prenos magičnih moči še danes najdemo v katoliški cerkvi. Katoličani so prepričani, da z jemanjem obhajila doživijo posebno krepitev svoje duše.

Tudi v poganstvu so obstajala postajališča, oltarji, ki so jih verniki lahko postavili pred svoje hiše in pri katerih se je procesija nato na kratko ustavila. Imeli so nočne procesije z baklami in voščenimi svečami. Vse te poganske rituale do podrobnosti spet najdemo v katoliški cerkvi.

 

Zvonove in kadila so uporabljali že v voodoo kultu

 

Za ljudi na zahodu je normalno, da ima cerkev zvon, s katerim zvonijo. Toda zakaj zvonijo? In zakaj zvonove blagoslavljajo? Kdor se za to zanima, vedno znova srečuje magične, ritualne vidike. O zvonu npr. beremo: „Služi za obrambo pred vsemi demonskimi močmi. Ker je neposvečen zvon podvržen hudičevi moči, pozna cerkev posvetitev zvonov. In posvečenim zvonovom pripisujejo čudovite moči – po eni strani zvoku, pa tudi mazivu zvonov, odbrušeni kovini zvonov ali nitkam s konopca zvonov – te so nekdaj v ljudskem zdravilstvu uporabljali kot zdravilna sredstva.“ Vse to najdemo tudi v voodoo kultu, s katerim je neverjetno veliko paralel. V voodoo kultu prav tako uporabljajo zvonove. Ljudje tam vedo, kateri zvoki pritegnejo določene duhove, kako pogosto in v kakšnem ritmu morajo udarjati. Nadaljnje paralele: iz poganskih kultov poznamo fetiš steklenice, katere vsebini so pripisovali čarobno delovanje. V srednjem veku se je dalo v katoliški cerkvi – in danes še npr. v Lurdu – dobiti blagoslovljeno vodo. Blagoslovljeno vodo, kadilo – vse te ritualne elemente imajo tudi v voodoo kultu in vse ima veliko opraviti z magijo. Zgovorno je tudi poljubljanje tal, star ritual iz voodoo kulta, ki ga je papež Janez Pavel II. redno prakticiral na svojih številnih potovanjih. Vedno, ko je stopil iz letala, je najprej poljubil tla. Zelo malo ljudi ve, da to počno samo voodoo duhovniki. Od Jezusa in Njegovih apostolov vsekakor nimamo izročil o takšnih ritualih.

 

Kdo si je izmislil duhovnike in ime za poglavarja cerkve?

 

Kaj pomeni »papež« in od kod prihaja ta pojem? Ali tudi ta prihaja od tam? »Papež« po italijansko pomeni »papa«, to pomeni »pater patrum« - »oče očetov«. Ta naziv je bil oznaka za vrhovnega poganskega svečenika Mitrovega kulta in – kdo se še čudi? – se je potem uporabljal v nastajajoči cerkvi. Sprva ni šlo samo, kot danes, za vrhovnega poglavarja katoliške institucije, ampak tudi za mnoge druge škofe, dokler rimski škof potem naziva papa »pater patrum« papež ni terjal zase, naziva poganskega vrhovnega svečenika. Naziv drugega vrhovnega svečenika, namreč vrhovnega poganskega svečenika rimskega cesarstva, si je prav tako nadel lastnik Petrovega stola in se ustrezno imenuje: »pontifex maximus«, prevedeno: »vrhovni graditelj mostov«. Torej tudi tukaj aspekti iz poganstva. Z Jezusom to vsekakor nima nič opraviti. On je rekel: »Vi pa se ne imenujte rabi, kajti samo eden je vaš mojster. Vi vsi pa ste bratje. Tudi nikogar na zemlji ne imenujte oče, kajti samo eden je vaš oče, tisti v nebesih.«

 Duhovniki in pismouki so bili tisti, proti katerim je govoril Jezus, Kristus. Obstajali so že pred Abrahamom, kajti vse zgodnje religije od kamene dobe naprej so negovale obredne kulte in magične praktike. To je bilo v navadi tako pri ljudstvih kamene dobe kot tudi v tako imenovanih visokih kulturah. V starem Egiptu so npr. častili množico bogov, duhovniki pa, ki so študirali spise, takratna izročila, so bili pristojni za izvajanje sakralnih opravil. Pri tem je vedno šlo za zunanje religije, v katerih naj bi z verskimi obredi pomirili „boga“ in dosegli, da bi bili „bogovi“ milostni. V teh religijah torej ne gre za notranjo preobrazbo človeka, ampak vedno za zunanje dejanje.

 

Mašna daritev –  prakticirana poganska misel na krvno daritev

 

Tu gre celo za osrednje in najhujše ponarejanje nauka Jezusa iz Nazareta. V tako imenovani „mašni daritvi“ vidi cerkev – kot pravi nekrvavo – podoživetje Jezusove krvne daritve na križu. Pri vsaki maši se to krvno daritev ponovno tematizira in simbolizira. Gre za misel žrtvovanja prapoganskega izvora. Prvotno so to bile človeške žrtve, nato so bile živalske žrtve in zatem je spet bila človeška žrtev, zdaj žrtev Božjega Sina. Na Zemljo naj bi prišel, da bi umrl kot „žrtveno jagnje“, da bi človeštvo „pomiril z bogom“. Tako je oznanjal Pavel, tako je skozi stoletja razlagala cerkev in zato še danes na ta način razmišlja vsak normalen katolik. Če vprašamo „Zakaj je Jezus prišel na Zemljo?“, bi večina odgovorila: „Da bi za nas umrl, kajti samo tako nas je lahko odrešil.“

Jezus iz Nazareta pa sploh ni prišel na Zemljo, da bi umrl, ampak da bi na Zemlji ustanovil Božje kraljestvo; prišel je, da bi ljudem prinesel veselo sporočilo, nauk, ki človeka vodi v življenje v Božjem Duhu, v mir, v veliko enost življenja in predvsem k Bogu v njegovi notranjosti.

 

Cerkveni obred je poln poganskih kultov

Poganske evharistične slavnosti kažejo zelo obsežne skupne značilnosti z današnjo katoliško mašo. Tako tu kakor tam si duhovnik umije roke, duhovniku strežeta ministranta, obstajajo posebna mašna oblačila; nadalje uporaba hostije z vrezanimi križi. Na vrhuncu slavnosti – npr. pri prikazovanju hostije ali keliha ali „boga“, medtem ko je Izisin duhovnik kazal ljudstvu svojega „boga“, podobno kot pri katoliškem povzdigovanju – naj bi oba ministranta, ki stojita ob njem, istočasno stresala zvoneči sistrum, kar ustreza današnjemu katoliškemu ministrantskemu zvončku.

Znano delo o katolicizmu Roman Catholicism takole povzema duhovnikovo zunanje izvajanje katoliške maše: „Duhovnik naredi šestkrat znamenje križa; se šestkrat obrne k zbranim; obrne oči enajstkrat proti nebu; osemkrat poljubi oltar, štirikrat sklene roke; se desetkrat potrka po prsih; enaindvajsetkrat skloni glavo, osemkrat upogne koleno; sedemkrat upogne ramena; tridesetkrat blagoslovi oltar z znamenjem križa; devetindvajsetkrat položi dlani na oltar; enajstkrat tiho moli; trinajstkrat moli glasno; vzame kruh in vino in ju spremeni v Kristusovo telo in kri; desetkrat pokrije in odkrije kelih; gre dvajsetkrat sem ter tja.“ Četudi se to komu zdi smešno – je vendarle zelo resno! Če bi odgovorni za neko prakristjansko skupnost pri večerji zganjal takšne neumnosti, bi ga verjetno spravili v umobolnico ali izključili iz skupnosti. In: ali si lahko kdo predstavlja, da bi Jezus, Kristus, pri zadnji večerji priredil takšen kult, takšen spektakel? Prav gotovo ne.

Tega Jezus iz Nazareta ni učil! Kruh in vino naj bi služila edino kot simbol, da je žrtvoval Svoje telo in kri. Narediti iz tega ceremonijo je v popolnem nasprotju s tem, kar je hotel in hoče Jezus, Kristus. Človek naj bi se Ga skromno spominjal v občutkih, mislih, besedah in dejanjih. To je bilo torej mišljeno kot simbol – cerkev je iz tega naredila ritual, tako da se je naslonila na poganske kulte. In povrhu je dodala še svoje pleteničenje, da bi ceremonijo oblikovala posebej misteriozno in učinkovito.

V poganskem kultu Oziris so npr. zares verovali, kakor morajo danes verovati katoličani, da pri „svetem obedu“ jedo meso boga, ki se je žrtvoval. Po Robertu Kehlu najdemo celo obrazec ob povzdigovanju pri današnji katoliški maši v bistvu že pri tistih poganskih kultih.

 

Cerkev in pogansko uživanje hrane

Zgodnji kristjani niso imeli ritualnega obeda. Preprosto so skupaj obedovali, skupaj jedli svečan obrok, obed ljubezni, agape. Obed ljubezni se je nato sprevrgel v cerkveno ritualno večerjo, ki temelji na poganstvu. V poganskih kultih so imeli takšne raznovrstne, deloma krvave obede, pri katerih so klali živali kot npr. v Mitrovem in v Atisinem kultu. To so bili deloma tudi obedi, pri katerih so uživali vodo in kruh ali vino in kruh. To so predhodniki ritualnih večerij, ki so se potem zasidrale v cerkvi. Tako tu kot tam je v ozadju predstava: z žrtvovanjem – živali ali celo boga, ki se žrtvuje ali se bo žrtvoval za ljudi – se ljudje osvobodijo bremena grehov. Ni treba, da sami za to kaj naredijo, ni potrebno, da sami postanejo aktivni, ni potrebno, da delajo na sebi, ni se jim treba spremeniti, ampak so s pomočjo te žrtve baje že samodejno odrešeni.

 

Vidimo torej, da je katoliški kult popolnoma v tradiciji poganstva, ki je nasprotje tega, kar je učil in uči Jezus, Kristus. Marsikdo, ki doslej ni o tem ničesar vedel, je morda ogorčen, da v poganski voziček vpregajo velikega učitelja, učitelja ljubezni in miru, Jezusa, Kristusa.   

 

Če natančneje pogledamo vse dogme, verske obrede, kulte današnje cerkvene religije in se vprašamo: Od kod prihajajo kulti? Od kod prihajajo dogme in verski obredi? Tako lahko vsak spozna, komu služi: konstantinski poganski religiji – ali Jezusu, Kristusu?

 

Cerkvi, katoliška in evangeličanska, sta poganska umetnina, ki s pravim življenjem, pravim Božjim sporočilom, ki je samo delno prisotno v bibliji, nima nič opraviti. Razvili sta umetno religijo, ki je sestavljena iz mnogih poganskih elementov, ki jih Jezus iz Nazareta ni učil.«

 

Vir: revija Mag, 4.2.2009

 

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi