avtor: damjan likar
Pekel v katoliškem domusreda, 15.06.2011
Škandal tudi v Würzburgu – zloraba v spovednici
Zgodba se sliši neverjetno – pa kljub temu ne predstavlja enkratnega primera. Svarilno kaže, na kakšne ovire naleti preiskovanje kaznivih dejanj, ki so se dogajala pretekla desetletja v cerkvenih domovih.
Očitki zvenijo zastrašujoče: »Bila sem seksualno zlorabljena,« pravi danes 43-letna Cornelia Huttinger, ki je bila kot otrok v Marijinem domu v Würzburgu. Seksualna zloraba se je pričela pri njenem 6. letu v spovednici. »Zgoraj v domu smo imeli svojo kapelo, v kateri je bila spovednica. Sestra Reginalda me je redno vodila tja noter k župniku.
Oralno zadovoljevanje
Morala sem ga oralno zadovoljevati, morala sem sesti nanj. Reginalda je stala malo stran in prisluškovala. Cornelia Huttinger je to zgodbo povedala v neki oddaji radia Bayerische Rundfunk (26. 6. 2004: »Neusmiljene sestre – vzgoja v cerkvenih domovih«).
Sestra je vse vedela
Na dodatno vprašanje je odgovorila, da je sestra zanesljivo vedela, kaj se dogaja v spovednici: Ko je bil župnik gotov, me je prijela za roko in mi zašepetala v uho: »Ti si ena umazana prasica. To, kar si sedaj počela, ni bilo prav.« Potem mi je v roke potisnila rožni venec in rekla: »Sedaj zmoli dvajset zdravamarij za odpuščanje.«
Cornelia Huttinger svojih očitkov ne more dokazati. V Marijinem domu je bila, preden so ga leta 2002 porušili. Šla je v ofenzivo. S cerkvene strani so bili pripravljeni njen primer raziskati. Toda o poteku in rezultatu te preiskave so si pričevanja nasprotujoča. Zastopniki cerkve trdijo, da Cornelia med fotografijami župnikov ni prepoznala storilca. Cornelia trdi nasprotno, da je zelo dobro prepoznala storilca, vendar je potem ta fotografija izginila. Podobno je s krajem, kjer naj bi stala spovednica, kajti po izjavah cerkvenih zastopnikov v tem domu naj ne bi bilo spovednice. Cornelia se sklicuje na izjavo nekega drugega domskega otroka, da je primer resničen. Komu naj verjamemo?
Cornelia Huttinger torej nima nobenih dokazov. Tudi če bi jih imela, bi zadeva po več kot tridesetih letih že zdavnaj zastarala! Takšna je situacija mnogih otrok, ki so bili v cerkvenih domovih zlorabljeni in trpinčeni. Čeprav so minila desetletja, mnogi še ne morejo govoriti o teh dogodkih, ker so jih potisnili v svojo podzavest. Če potem v času terapije, kot je to primer pri Cornelii, pridejo na svetlo, je nemogoče preveriti njihovo resničnost, da bi lahko storilce pripeljali na odgovornost.
Denar za molk?
Za pozornost v tisku je poskrbel način, kako so se do Cornelie Huttinger obnašali v škofijskem ordinariatu. Bili so se sicer pripravljeni z njo pogovarjati, vendar pa so ji predlagali dogovor. Če o teh obtožbah ne bo več govorila v javnosti, ji bodo plačali šolnino in dopust za nadaljnje izobraževanje. Cornelia dogovora ni podpisala – denar pa je kljub temu pritekal, skupaj 15.000 evrov: za obisk Dubaja, za tiskalnik, za dokončanje meščanske šole, ki jo ravno sedaj končuje. V javnosti temu pravimo: denar za molk.
Kaj Cornelii še ostane? V omenjeni radijski oddaji je prosila za pomoč: »Iščem ostale, ki so bili z menoj v tem Marijinem domu v Würzburgu od leta 1964 do mojega odpusta leta 1974. To sta sestri Maria in Christa Metzger, potem Beate Sturmer – povedali so mi, da je sedaj poročena – potem še sestra Karin in brata Dieter in Erich. Priimka se, na žalost, ne spomnim. Če je le mogoče, bi vas rada ponovno videla.«
Primer Cornelie Huttinger je za mnoge tisoče - in to zveni skoraj cinično – še ena sotrpinka, ki je bila v istem domu. Izjava v časopisu Mein Post: »Tam so nas sicer pretepali, da smo bili zeleni in modri, toda zloraba, tega ne verjamem.«
Ali že ni to dovolj škandalozno, da so nemočne otroke v imenu Boga pretepali, da so bili zeleni in modri?
Vir: Mahnmal-Aktuel 4/2004
Vir slovenskega prevoda: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
