avtor: damjan likar
Papež in ženskesreda, 13.07.2011
Kolikor manj se človek razume na temo, toliko bolj se mora komplicirano izražati. Zgleda, da to posebej velja za profesorje teologije, posebno za tiste, ki so pozneje postali papeži.
Za satiro Joseph Ratzinger vsekakor nima občutka, saj bi drugače pravočasno opazil, da se nagiba k temu, da sam postane predmet realne satire: O ženskem vprašanju je govoril udeležencem študijskega srečanja na temo: »Ženska in moški, 'človečnost' v svoji celosti«. Za pokušino: »Odnos moški – ženska v svoji vsakokratni posebnosti, recipročnosti in komplementarnosti nedvomno tvori centralno točko 'antropološkega vprašanja', ki je za sodobno kulturo tako odločilen«.
Je vse jasno? Sledi pa še hujše, in sicer prav takrat, ko se papež izjemoma odpove tujkam. Rekel je namreč: » . . . da so kraji in kulture, kjer žensko diskriminirajo in podcenjujejo samo zato, ker je ženska, kjer posežejo celo po religioznih argumentih in družinskem, socialnem in kulturnem pritisku, da se podpre neenakost med spoloma . . .«
(zenit.org, 11.2.08) Vir: Mahnmal-Aktuell, 2/08
Vir: časopis Razmisli, številka 5, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
