Cerkev je v Bibliji zlorabila preroka Mojzesačetrtek, 12.05.2011

Po besedah Rimskokatoliške, Pravoslavne in Evangeličanske cerkve je Biblija temeljni dokument naše duhovne in splošne kulture. Rimskokatoliška cerkev jo označuje tudi kot resnično Božjo besedo od prve do zadnje črke. Toda ali to res drži? Analizirajmo nekaj odlomkov iz Biblije.

Sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort:

»Bog je dal po Mojzesu čudovitih Deset zapovedi, tudi zapoved Ne ubijaj. Izgovorjene so iz večnega zakona ljubezni Boga. O njih ni dvoma, da so resnična Božja beseda. Toda, če  okrutne detajle v Mojzesovih knjigah, besede in navodila za ubijanje drugovercev, neposlušnih otrok, čarovnic, prešuštnikov, homoseksualcev, živali, ki jih je baje Bog dal ljudem po Mojzesu, primerjamo s prvobitnimi Desetimi zapovedmi, mora človek pomisliti, da je Bog spremenljiv. 

Toda eno drži: Bog je nespremenljiv. Preroki Izraela so pričali o tem, da se Bog ne spreminja. Pri preroku Malahiji na primer piše: »Jaz, Gospod, se ne spreminjam.« (Mal 3, 6) Če izhajamo torej iz tega, da se Bog ne spreminja, v Stari zavezi pa ugotavljamo dvoličnost Mojzesovih besed, potem jih je logično moral zapisati nekdo drugi. In kdo? Nihče drugi kot duhovniška kasta, ki je popačila tako Staro kot pozneje tudi Novo zavezo. Ponarejene besede Starega testamenta, ki jih je duhovniška kasta podtaknila Mojzesu, sploh ne ustrezajo Božjim zapovedim, prav tako ne mnoge nadaljnje izjave v Starem testamentu.

Božja beseda po Njegovih prerokih je tu pomešana z deli tekstov povsem drugačnega izvora, ki jih je napisala predvsem duhovniška kasta. Ali si lahko zares predstavljamo, da se Mojzes vrne s Sinajske gore, odvrže table zakona in da ubiti 3000 ljudi, kot kazen, ker so v njegovi odsotnosti postavili zlato tele in plesali okrog njega? Ali si lahko predstavljamo pozive na vojno proti sosednjim deželam? Ali si lahko predstavljamo, da Bog hoče, da trmastega in upornega sina pripeljejo pred starešine in pusti, da ga do smrti kamenjajo vsi možje v mestu? (4. Moj 18-21) Vse to in še mnogo več je zapisano v knjigi, ki je prepojena s krvjo in jo Rimsko katoliška cerkev označuje kot resnično Božjo besedo. To nikoli ni nespremenljivi, resnični, večni Bog!

Gre kratko malo za transformacijo poganskih duhovniških kultov v to knjigo, kajti vemo, da Mojzesove knjige niso bile napisane za časa velikega preroka, ampak šele veliko pozneje. Takratni zapis se v teologiji imenuje »duhovniški spis«. Cerkev zelo dobro ve za avtorstvo in povezave. Grozodejstva, ki jih tam beremo in besede, ki Boga prikazujejo kot okrutnega, krvoločnega monstruma, niso torej nič drugega kot prevzem vsebin od poganske duhovniške kaste, ki je vladala v tistem času.

Duhovniki proti prerokom

Iz tega sledi: Treba bi bilo razmisliti o tem in rehabilitirati, ne samo Kristusa, ki ga cerkev že skoraj dva tisoč let zlorablja za svoje nekristjanske namene, pač pa tudi preroke v Stari zavezi, kajti oni so stalno govorili proti duhovniški kasti, proti početju duhovnikov.

V antiki – nekje do 15. stoletja – je samo duhovniška kasta imela možnost pisanja zgodovine, dajanja tistega, kar se je dogodilo, v večjem obsegu naprej potomcem. Duhovniška kasta je vedno popačila zgodovino in resnico v takem smislu, da je koristilo njej. Na ta način je prišlo do tega, da so na najhujši način klevetali velike preroke in jim podtaknili besede, ki so v resnici izvirale od poganskih malikovalcev.

Vidimo: Cerkvi, Rimskokatoliška in Evangeličanska, sta poganski umetnini, ki s pravim življenjem, pravim Božjim sporočilom, ki je še delno prisotno v Bibliji, nima nič, sploh nič opraviti. Razvili sta umetno religijo, ki je sestavljena iz mnogih poganskih elementov, ki jih Jezus iz Nazareta ni učil.

Cerkve so si Biblijo prikrojile po svoje, tako da so vanjo zapisale, kar se je njim zdelo pravilno, ne držijo pa se osrednjih izjav Jezusa iz Nazareta. Zato lahko rečemo: To sta dva svetova, ki nista združljiva. Na eni strani resnične besede prerokov in prvotni nauki Jezusa iz Nazareta, ki so tu in tam delno ohranjeni v Bibliji, na drugi strani nauki ali celo usodna zgodovina cerkve.

Vsak izmed nas ima možnost, da mu vlada zdrav človeški razum in se vpraša: Ali je mogoče, da je Bog po Svojem sinu prinesel tako paradoksen nauk, kot ga cerkev danes oznanja kot Njegov nauk? Ali je mogoče, da Bog grozi ljudem, da jih pošilja v večno prekletstvo ali jih hoče pritegniti z magičnimi sredstvi?

Vsak človek nosi v sebi, globoko v svoji duši, božansko. Kaj nam signalizira naša budna vest?  Bomo verjeli, zaupali tem občutkom – ali pa se bomo podredili nespametnim, koristoljubnim in svetohlinskim pravilnikom duhovniške kaste, ki bi si s svojimi diktati prisile rada zagotovila oblast nad dušami in ljudmi. Naj vsak odloči zase.

Pa dajmo enkrat s kompliciranimi cerkvenimi dogmami primerjati enostavna, genialna pravila, ki svet vodijo k miru in ljudi k Bogu, ki jih je Jezus, Kristus, po smislu učil v Svojem Govoru na gori. Na primer: Kar bi rad, da ti drugi naredijo, to najprej ti stori njim. Ljudsko paralelo k tej izjavi najdemo v stavku »Česar nočeš, da ti drugi storijo, tega tudi ti ne stori nikomur.«

Kdor uporabi zdrav človeški razum, bo torej bral Jezusov Govor na gori in Deset zapovedi in ugotovil, da imajo s cerkvenimi dogmami in obredi malo ali nič opravka. Nato se bo verjetno marsikdo vprašal, ali želi še naprej ostati v tej cerkvi, jo finančno podpirati in ji pustiti, da mu grozi še naprej.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi