Prekmurec brani Zagreb pred Avstrijcinedelja, 05.02.2012

 Ali ste vedeli, da je hokejist Ivan Ščap, ki je za jugoslovansko reprezentanco na olimpijskih igrah v Sarajevu v tekmi proti Sovjetom dal gol slovitemu vratarju Vladimirju Tretjaku, Prekmurec iz Turnišča? Da sta njegov reprezentančni soigralec Drago Horvat in še drug vrhunski branilec Marjan Kozar prav tako iz pokrajine ob reki Muri? Damjana Dervariča, enega iz mlajše garde jeseniških branilcev z družinsko vejo v Vadarcih na Goričkem, smo že predstavili. Ste morda slišali za Aleksandra Cigana, hokejskega vratarja z Jesenic, po rodu pa je iz Gornje Bistrice? In da je reprezentančni čuvaj mreže Robert Kristan, ki si kruh služi pri zagrebškem Medveščaku, Ciganov sin? Dovolj razlogov torej, da smo obiskali hrvaško prestolnico in spektakel Ice Fever Arena.

»Če na Jesenicah nisi znal drsati, so takoj mislili, da je s teboj nekaj narobe,« se je vrnil v svoje otroštvo  Branko Ošlaj, Filovčan, ki je tri desetletja preživel v jeklarskem mestu pod Karavankami. Ošlajeva družina je odšla sredi petdesetih na Gorenjsko  s trebuhom za kruhom. Tudi Ošlaj je podil plošček v Podmežakli: »Kaže, da smo Prekmurci usodno zaznamovali hokej na Jesenicah!« Kot kratkohlačnik in še kasneje se je najbolj ujel s Ciganom: »Bil je odličen vratar, ki pa je imel to smolo, da je bil takrat prvi jeseniški vratar legendaren Cveto Pretnar.« »Cveto mi je večkrat rekel, da sem jaz hitrejši, vendar bo branil on, ker je izkušenejši,« se je spomnil Aleksander Cigan, čigar starša prihajata iz Gornje Bistrice in Črenšovec. Mama se je pisala Antolin in ime ji je bilo Regina, očetu pa Štefan.

Cigan si je že zgodaj v otroštvu prislužil vzdevek Lix, ki ga je podedoval tudi sin, Robert Kristan, vratar pri hrvaškem Medveščaku. V letih 1988 in 1999 je prav tako branil za zagrebški hokejski klub. »Lix mlajši ima tako kot oče zelo nemiren značaj. Je veseljak, a pogosto tudi kakšno ušpiči. Nekoč je Aleksander kot rezervni vratar na klopi stegnil roko in podrl napadalca Partizana,« je očeta in sina z nekaj besedami opisal Ošlaj. Kristan je petkovo tekmo presedel na klopi: »Poškodba še ni zaceljena.« V medvedjem brlogu – igralce Medveščaka namreč kličejo medvedi – se odlično počuti. Tudi sami smo doživeli, da v hrvaški prestolnici Slovenec (Prekmurec?!) s številko 33 uživa status božanstva. Na tekmah običajno prvi pridrsi na led, iz zvočnikov ga spremlja skladba Novih fosilov Kako je dobro, vidjeti te opet. Pa tudi oče je z zlatimi črkami zapisan pri zagrebških hokejskih privržencih. V dvorani Dom sportova na steni visi njegova fotografija!

Kristan in prekmurščina? »Sem slišal od očeta, da pridete, in mi je potem malo bolje razložil naše družinsko drevo,« je bil odkrit vrhunski vratar. »S starši smo doma vedno govorili prekmursko, z otroki ne več,« pa je dejal Kristanov oče, ki vsaj enkrat ali dvakrat letno pride v deželo ob Muri obiskat sorodnike. Kristan se je v Pomurju nazadnje mudil, ko je bil v Moravskih Toplicah na pripravah z Jesenicami: »Odlično okolje, zelo dobra hrana, res prijazni ljudje. Ostal sem brez besed.«

Ošlaj je mladega nadobudneža, ki je izstopal v vseh generacijah, učil hoditi, skupaj s Ciganom pa so doživeli nepozabno silvestrovo 1984. Pot življenja je vse tri zanesla po svoje, zato je bilo srečanje prav posebno prisrčno. »Morda se vidimo v končnici,« je še pred slovesom zaklical Kristan v zaščitni preznojeni zeleni kapi z napisom Slovenija. Njegov pogled je že usmerjen v prihodnost. Ni namreč izključeno, da bodo Medveščak sprejeli v najelitnejšo rusko hokejsko ligo, ligo tik za NHL. Še prej pa Kristana v domačih Stožicah aprila čaka naskok na elitno skupino svetovnega hokeja. Podobno zgodbo, kot je zagrebški hokejski spektakel, si je zamislila tudi Hokejska zveza Slovenije. Jim bo uspelo?

 Preberite TUDI.